"Če je tako, potem naj se večina s športom ne ukvarja"

Marjan Žiberna. FOTO: Uroš Kokol.

Z Marjanom Žiberno, nekdanjim tekačem, novinarjem, urednikom in priznanim pisateljem, smo se pogovarjali o teku, živalih, Tadeju Pogačarju, nepozabnem naključnem srečanju z enim najboljših tekačev v zgodovini, ki ga nikoli ne bo pozabil, ter o mnogih drugih temah.

Marjan Žiberna (rojen leta 1968), po izobrazbi ekonomist, je v športu dejaven že skoraj pet desetletij. Sprva kot uspešen atlet, pozneje kot trener, danes pa kot navdušen rekreativni tekač, kolesar in gornik.

Primorec, ki živi v Ljubljani, je močno zaznamoval slovenski prostor tudi kot pisatelj, urednik in avtor številnih prispevkov v revijah in časopisih ter pomembno prispeval k razvoju rekreacije pri nas.

Kot scenarist se je izkazal s soustvarjanjem odmevnega dokumentarnega filma Divja Slovenija, med svojimi knjižnimi deli pa je najbolj ponosen na roman Dedič, ki je bil leta 2022 finalist za nagrado kresnik.

To pa še zdaleč ni njegova edina knjiga. Večina njegovih del se osredotoča na šport, zlasti na tek. Njegova posebna vrednost je v tem, da zna šport približati tudi tistim, ki jih ta sicer ne zanima – uspešno ga namreč vpleta v literaturo in širšo družbeno razpravo. Zanj je šport precej več kot zgolj zmage najuspešnejših športnikov in športnic na svetu.

“V današnji družbi štejejo le zmagovalci, toda če je edini smisel športa vrhunski dosežek, potem je za veliko večino ljudi najbolje, da se s športom sploh ne ukvarjajo. Toda to še zdaleč ni edini smisel športa. Šport je šola za življenje – učenje vztrajnosti, poštenosti in drugih vrednot,” poudarja.

Od kje vaša ljubezen do atletike oziroma teka?
Kot deset, enajstletnega fantiča so nas konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja iz podeželske šole pripeljali v Postojno, nas postavili na stadion in nam rekli, da bomo tekli na 500 metrov. Bil sem drugi in zdelo se mi je super. Jeseni tistega leta sem iz podružnične šole prišel v Postojno, kjer smo imeli na tamkajšnjem letališču kros, na katerem sem zmagal med petimi razredi, kar je bil razmeroma velik lokalni uspeh.

Leto, dve za tem sem začel trenirati atletiko in šlo mi je kar dobro. Ko ti gredo stvari dobro, pa te potegnejo. Tekmoval sem do 25. leta, bil sem slovenski mladinski prvak na 3000 metrov in slovenski prvak na 3000 metrov z zaprekami. To je bil nek moj vrh. Lahko rečem, da sem izkoristil svoj potencial. Verjetno bi bil z nekim dodatnim znanjem, ki ga pridobiš z leti, v nekih “sterilnih laboratorijskih” pogojih še boljši, ampak ne bistveno. Ne delam si takšnih utvar. Rodiš se z nekimi naravnimi danostmi. Kar lahko narediš, je, da se čim bolj približaš svojim mejam.

Evolucija je takšna, da do neke mere napreduješ, pozneje stagniraš in na koncu zaključiš kariero, navade pa ostanejo. Po koncu kariere sem še nekaj časa tekel, potem pa sem začel še kolesariti, tako da zdaj kombiniram kolesarjenje, tek in živahno hojo v hrib. V zadnjem času celo bistveno več kolesarim, saj je kolesarjenje prijaznejše, ker je veliko manj možnosti za poškodbe.

Ste imeli med atleti tudi kakšne idole?
Seveda. To je bilo v začetku osemdesetih let, ko so bili Angleži velike zvezde. Sebastian Coe, Steve Ovett in Steve Cram so takrat postavljali svetovne rekorde in osvajali olimpijske medalje. Od domačih pa je bil legenda Dane Korica, ki je bil na jugoslovanskem prostoru še vedno rekorder tudi po dobrih 50 letih. Njegov rekord na 5000 metrov je bil zrušen šele pred nekaj leti, njegov rezultat na 10.000 metrov pa je še vedno nepresežen

Kako ste začeli s pisanjem?

Vedno sem z velikim zanimanjem bral, branje mi je bilo izjemno blizu. Ob teku so me zelo zanimala tudi potovanja, zato sem po koncu tekmovalne poti začel več potovati. Zdelo se mi je super, če bi iz teh potovanj tudi kaj napisal, tako da sem začel pisati klasične potopise za časopise in revije. Ne spomnim se več točno, morda sem celo začel z nekaj športnimi vestmi za takratni časopis Slovenec, hkrati pa sem objavljal potopise.

Potem so me nagovorili, naj začnem pisati še kaj drugega. Ko začneš pisati, napišeš članek, ki ga ljudje preberejo, nato pa zavržejo. Takrat se ti zazdi, da bi moral ustvariti nekaj bolj trajnega. Ko si mlad, si misliš, da imaš marsikaj povedati svetu, za katerega se ti zdi, da še ni slišal vsega (nasmešek). Zato sem pozneje prešel na pisanje knjig.

O čem najraje pišete?

Po desetih, dvanajstih letih intenzivnega ukvarjanja z njim, je ena od tematik, ki me je zelo fascinirala, jasno tek, o katerem sem napisal več knjig. Nastala sta knjiga tekaških prigod Mojtek in roman Norma, v soavtorstvu z Brankom Gradišnikom pa sem ob 20-letnici pripravil tudi knjigo o Ljubljanskemu maratonu.

Tek mi je bil kot pisatelju izziv, saj gre eni strani za fantastično dejavnost, če te posrka vase, po drugi strani pa je neskončno monotona, da ne rečem dolgočasna: zgolj postavljanje ene noge pred drugo. Kot pisatelj sem si želel v tem na videz banalnem gibanju najti nekaj, kar bi bilo za bralce zanimivo. Bil sem ambiciozen – želel sem napisati knjigo, v kateri bi bil tek v središču, a bi hkrati pritegnila tudi tiste, ki jih tek sploh ne zanima. Tako je nastal roman Norma, ki ima večpomenski naslov.

Ob teku pa so me že kot otroka, še preden sem se začel ukvarjati s športom, zelo zanimale živali. Spomnim se zbirke knjig Pisani živalski svet, v katerih so bila kratka besedila in predstavitve posameznih živali. To me je kot otroka izjemno pritegnilo. Takrat je izhajala tudi revija Pionir, predhodnica današnje Gee. Prva stvar, ki sem jo vedno prelistal, so bili članki o pticah.

Okrog domače vasi sem stikal po grmih za ptičjimi gnezdi in v beležnico zapisoval, koliko jih je, katere vrste ptic so jih napravile, kdaj so se izlegli mladiči … Živali so me vedno zanimale, a naslednjih 15, 20 let sem bil osredotočen predvsem na šport in druge stvari. Moje zanimanje za živali se je znova prebudilo pred približno 20 leti, ko so me povabili k sodelovanju pri slovenski izdaji revije National Geographic. Če se prav spomnim, je bila moja prva reportaža o polhih. Nato sem napisal še vrsto reportaž, osredotočenih na živali.

Konec leta bo izšla knjiga – zbirka reportaž o živalih, ki jih je National Geographic objavil v zadnjih 20 letih, pri čemer je dobra polovica teh besedil mojih. Sodelovanje z National Geographic in fotografom Matejem Vraničem je v bistvu oživilo moje otroško zanimanje za živali. Vranič me je povabil tudi k sodelovanju pri njegovih dokumentarnih filmih o živalih – posnel je tri, najbolj prepoznavna pa je bila Divja Slovenija, ena izmed najbolj gledanih dokumentarnih oddaj na RTV Slovenija v zadnjih letih. Pri njej sem sodeloval kot soavtor scenarija in napisal besedilo, ki ga govori narator. To je ena od vej mojega delovanja, posvečena živalim.

In? Kako pisanje o tako banalni stvari, kot je tek, spremeniti v zanimivo branje?
Mislim, da je, če te poleg teka zanima tudi ubesedovanje stvari, ključno najti povezavo med tema dvema področjema. Kako v nečem, kot je tek – po svoje zanimivem, a hkrati tudi dolgočasnem – najti prave besede.

Kako to dolgočasnost ubesediti in jo narediti zanimivo tako za somišljenike kot za ljudi, ki jih tek sploh ne zanima. To mi je bil kot pisatelju izziv. Roman Norma, ki je izšel leta 2015, je združil oboje: zanimanje za tek in pisanje ter željo po tem, da tek, na videz banalno dejavnost, predstavim kot nekaj univerzalno zanimivega.

Povejte kaj o vaši zadnji knjigi Kot kenguru v materini vreči.
To je zbirka zgodbic – doživljajskih zapisov, ki sem jih pred leti pisal za alpinistično revijo Grif. Takrat so mi kot novinarju in piscu rekli: “Pojdi se peljat z jadralnim padalom in o tem napiši članek.” Poskusil sem kakšnih deset takih, takrat zelo priljubljenih adrenalinskih športov in napisal sem nekaj člankov, ki se mi niso zdeli slabi.

Prijateljica mi je kasneje predlagala, da bi jih lahko izdal tudi v knjigi. Te zgodbe sem potegnil iz “naftalina” in ugotovil, da so očitno po 20 letih ali več še vedno aktualne. Ilustrator Matjaž Fuchs, s katerim sva sodelovala že pri več knjigah, je dodal ilustracije in karikature.

Gre za lahkotne zgodbe, ki so zdaj zbrane v tej knjigi. Po odzivih, ki sem jih slišal, so bile toplo sprejete. Vsebina se nanaša predvsem na adrenalinske športe, največji kompliment pa mi je, ko mi kdo reče, da se je ob branju pošteno nasmejal.

Zdi se mi, da se šport in humor le redko srečata. Šport običajno jemljemo smrtno resno. V tej knjigi pa je humorna nota precej izrazita, kar so bralci, kot kaže, sprejeli z naklonjenostjo.

Na katero od svojih knjižnih del ste najbolj ponosni?

To je brez dvoma roman Dedič, ki je spodobno narejen po “obrtniški” plati, hkrati pa gre za odgovornost do človeka, ki mu je posvečen. Roman je dvotiren, eden izmed likov, ki se izmenjujeta s svojima zgodbama, je resničen.

Pisal sem ga s tresočo roko – zaradi odgovornosti do konkretno gospoda Lojzeta Pungerčiča in njegove zgodbe. Kot otrok je bil v taborišču od leta 1941 do 1945, pozneje pa je skozi življenje izgubil dva otroka, umrla mu je žena. Tragedija za tragedijo, pa je kljub temu uspel ostati pokončen in najti smisel v življenju. Res izjemen človek, ki ga zelo spoštujem.

Gospod Pungerčič je bil tudi izjemen atletski trener. Večina trenerjev se ozira predvsem za nadarjenimi in tiste, ki to niso, bolj ali manj odslovijo, on pa se je ukvarjal z vsemi – s puklastimi, štorastimi, celo s tistimi z leseno nogo, če sem sarkastičen. Za vsakega je našel dobro besedo in ga znal vključiti v skupino. “S tistimi ne boš mogel teči, so prehitri. Oni bodo tekli trikrat po kilometer, ti pa boš tekel trikrat po 300 metrov,” je znal reči komu, ki je bil prepočasen, da bi delal s skupino.

Odlična iztočnica za naslednje vprašanje. Se vam danes, ko lahko precej natančno talent ocenimo že v zgodnjih otroških letih, zaradi česar marsikdo hitro obupa, ker ve, da pač ne bo šampion, šport izgubil svoje smisel?
Če je edini smisel športa vrhunski dosežek, potem je za veliko večino ljudi najbolje, da se s športom sploh ne ukvarjajo. Zelo majhna peščica ljudi premore fizični in psihični potencial za vrhunske rezultate. Vsi ostali smo obsojeni kvečjemu na solidno povprečje, a to ni edini smisel športa. Šport je šola za življenje – učenje vztrajnosti, poštenosti in drugih vrednot.

Če pogledam na svojo kariero, bi lahko, če bi bil edini cilj vrhunski rezultat, nanjo gledal kot na veliko izgubo časa. Toda nanjo gledam z veseljem kot na obdobje, v katerem sem se športu posvetil zavzeto, strastno, predano, z občutkom, da sem naredil vse, kar sem lahko. Predvsem pa z občutkom, da so mi iz tega obdobja ostali dragoceni spomini, kar precej znancev in tudi nekaj prijateljev.

Res pa je, da se povsod poveličuje le zmagovalce. To je trend, ki izvira iz šestdesetih in sedemdesetih let iz ZDA, kjer drugi ni drugi, ampak je prvi poraženec. To se mi zdi zmotno in napačno. Sploh v zadnjih dvajsetih, tridesetih letih se je močno uveljavila mentaliteta, da so pomembni izključno zmagovalci, vsi ostali pa so poraženci – ali celo še večji poraženci. Ne moreš se posmehovati ljudem, ki so se močno potrudili in naredili vse, da so dosegli določen cilj – še posebej, če gre za šport, ki ga večina sploh ne opazi.

Kot novinar imaš morda sicer moralno pravico, da nogometašu, ki je slabo igral in je dobro plačan, napišeš, da je igral slabo. Do kakšnega drugega športnika, ki je slabše plačan ali celo nič, in je že sam pri sebi razočaran, ker mu nastop ni uspel, pa moraš biti bolj prizanesljiv. V takem primeru napišeš drugače. Pri tistih, ki so za svoje delo dobro plačani, pa se mi zdi, da imaš pravico zapisati kritiko bolj neposredno.

Tadej Pogačar in Primož Roglič. FOTO: Profimedia.

Slovenci imamo trenutno enega nespornega šampiona, Tadeja Pogačarja, in še enega odličnega kolesarja Primoža Rogliča, čigar sijajne rezultate pa jemljemo malodane kot poraze.
Ne vem sicer, kako ljudje gledajo nanju, verjetno bi to bilo lažje razbrati s spremljanjem forumov, toda dejstvo je, da sta oba vredna izjemnega spoštovanja. Me pa pri kolesarstvu veseli, da se je pošteno očistilo. Kolesarstvo je desetletja – od sedemdesetih let do okoli leta 2010, če sem malo grob – temeljilo na dopingu. Videti je, da je s številnimi aferami, ki so kulminirale z Lanceom Armstrongom, prišlo do precejšnjega očiščenja. Ne delam si iluzij, da dopinga ni več, vendar se mi zdi, da ga je veliko veliko manj kot nekoč.

Toda senca dvoma glede dopinga v takšnih športih, kot sta kolesarstvo in atletika, pri najbolj izjemnih športnikih vedno obstaja …
Verjetno je tako, da bodo vedno obstajali ljudje, ki želijo videti nekaj v ozadju. Določena peščica bo vedno namigovala na Pogačarjev doping ali doping kogarkoli drugega, četudi za to ni nobenih utemeljenih razlogov.

Imamo dva vrhunska kolesarja, kdaj pa bomo Slovenci dobili kakšnega vrhunskega tekača ali tekačico, ki bo osvajal medalje na največjih tekmovanjih? Sploh v moški kategoriji imajo vsi tekaški rekordi že res dolgo brado.
Veliko govorimo o razvoju znanja, športnega treniranja, regeneracije po naporu, novih tehnologijah in hitrih copatih, ki olajšujejo treninge, po drugi strani pa imamo še vedno 50 let slovenske rekorde. Ob takratnih, v marsičem slabših pogojih, smo očitno imeli vse potrebno znanje za vrhunske rezultate.

Sicer pa imeti vrhunskega maratonca in imeti vrhunskega kolesarja ni primerljivo. S tekom se, podobno kot z nogometom, lahko ukvarja skoraj vsak človek na planetu, medtem ko se s kolesarstvom lahko ukvarja bistveno manj ljudi. Bazen, iz katerega prihajajo kolesarji, je veliko manjši kot pri teku. Da o nogometu sploh ne govorimo, tu je konkurenca res globalna.

Nogomet je po eni strani blazno precenjen, po drugi strani pa tudi ne. Podobno močno konkurenco, kot jo ima nogomet, do neke mere srečamo le še v tekih na dolge proge. Večina športov je, resnici na ljubo, zelo nišnih. Krasno je, da smo uspešni v smučanju, vendar … Primerjati uspehe v različnih športih ni smiselno.

Spomnim se izjave nekega našega teniškega igralca, ki je rekel, navajam po spominu: “Kako zahteven šport – moji starši so vame vložili toliko denarja, da bi lahko kupili hišo, jaz pa še vedno nisem med stoterico na lestvici ATP.”

Če obrnemo vprašanje: kakšna je konkurenca v športu, v katerem je predpogoj, da starši vate vložijo 200, 300 ali 500 tisoč evrov, da sploh dobiš možnost za uspeh? Z dolžnim spoštovanjem do vseh športov …

Imamo pa zdaj tekačici, ki veliko obetata. Klara Lukan je v zadnjem času naredila velik preskok in je med najboljšimi tekačicami v Evropi, komaj 15-letna Živa Remic pa je svetovni tekaški fenomen. Sta to lahko dekleti, ki bi nam prinesli tekaško slavo?
Zagotovo lahko polagamo upe nanju. Nobenega razloga ni, da jih ne bi – verjamem, da lahko dosežeta marsikaj, toda šport je nehvaležna stvar. Imamo primer Sandra Jeršina Tomassinija, ki je bil pred leti največji talent v skoku v višino na svetu. Njegove zgodbe sicer ne poznam podrobno, a ga občudujem, ker po šestih, sedmih letih, potem ko je s petnajstimi leti skočil 220 centimetrov, še vedno vztraja, čeprav zdaj na precej nižjih višinah.

Hočem povedati, da je potrebnih veliko dejavnikov, da nekdo z vrhunsko predispozicijo in velikimi obeti te sposobnosti realizira na dolgi rok. Veliko stvari se mora sestaviti. Eden izmed dejavnikov so zagotovo poškodbe. Držimo pesti, da sta to atletinji, ki bi se lahko približali svetovnemu vrhu. Predvsem Živa Remic je za svoja leta fantastična. Sijajno bi bilo, če bi vsaj približno tako napredovala še naprej.

Vrniva se na kolesarstvo. Pogačar in še pred njim Roglič sta v Sloveniji povzročila pravcato kolesarsko eksplozijo. Danes se s kolesarjenjem rekreativno ukvarja “pol” države. Ste na kolo iz tega razloga sedli tudi vi?
Ne, jaz sem kolesarjenje odkril že sredi devetdesetih let. Bivših atletov, tekačev, ki se ukvarjajo s kolesarstvom, je kar veliko. Gre za podoben šport – vzdržljivost, vrtenje pedal – in je na nek način meditativen. Prehod s teka na srednje in dolge proge na kolesarstvo je zato kar logičen.

Seveda pa uspehi posameznikov prinesejo tudi navdušenje med mladimi, lepo je, da vlada tako navdušenje za kolesarstvo. Tudi leta 2017, ko je bila Slovenija evropski prvak v košarki, je bil blazen porast vpisa otrok v košarkarske šole.

Kaj pa tek, v katerem nikoli nismo imeli pravih zvezdnikov, a je vseeno v zadnjih dveh desetletjih tudi pri nas prišlo do velikega porasta rekreativnih tekačev. Zakaj?
Najbrž del tega izvira iz ZDA, kjer je že v začetku sedemdesetih po spletu različnih okoliščin prišlo do razmaha teka.

Spomnim se Jamesa Fixxa, vplivnega publicista, ki je zelo promoviral tek in bil v tem zelo prodoren. Na žalost je umrl zaradi srčnega zastoja pri 52 letih, kar ni bila ravno reklama za tek, a je bil kot mnenjski voditelj izjemno vpliven.

Frank Shorter je leta 1972 na olimpijskih igrah zmagal v maratonu z več kot dvema minutama prednosti, kar je dodatno navdušilo Američane. V zgodbo o razmahu rekreativnega teka v ZDA je bil vpleten tudi atletski trener Bill Bowerman, soustanovitelj Nikea. Že v 60. letih je na Novi Zelandiji obiskal legendarnega trenerja Arthurja Lydiarda, ki ga je seznanil s svojim konceptom rekreativnega teka za zdravje, in Bowerman ga je prenesel v ZDA.

Ustanovitelj Newyorškega maratona, Fred Lebow, je s svojim delom prav tako pustil velik pečat. V neki kasnejši fazi je ta val očitno dosegel tudi nas. Kaj so bili glavni razlogi, da si v zadnjih 20 letih skoraj “čudak”, če ne tečeš, pa težko z gotovostjo ocenim.

Je na ta razcvet vplival tudi Ljubljanski maraton?
Zagotovo je imel Ljubljanski maraton velik vpliv – ponudil je možnost nastopa in jasen cilj: “Gremo na maraton! Če ga želim preteči, moram trenirati.” Deloma se je iz tega začela širiti tekaška kultura. Preboj je Ljubljanski maraton doživel nekje med letoma 2003 in 2005, ko je začel postajati čedalje bolj množičen.

V zadnjih petih, desetih letih pa so postali priljubljeni tudi trail teki. Veliko ljudi, ki so prej osmišljali trening z nastopom na cestnem teku, se je zdaj preusmerilo na trail teke.

Kakšen pomen ima Ljubljanski maraton kot njen edini res velik produkt za slovensko atletiko?
To je vrhunsko organizirana prireditev, ki pa niti ne izvira iz pobude atletov, ampak so jo spodbudili takratni tekaški entuziasti. Recimo Andrej Razdrih, dolgoletni predsednik organizacijskega odbora, ki se je v začetku 90. let navdušil za tek. Nastopil je na newyorškem maratonu in je začel sanjati o tem, kako bi to prenesli v Slovenijo. Pa Branko Gradišnik, “stric iz ozadja”.

Razdrih je bil mestni svetnik in je idejo prenesel v te kroge, kako bi organizirali maraton. Francka Trobec, takratna vodja oddelka za šport na MOL, je rekla: “Obrnite se na Timing.” Tam je bil Gojko Zalokar, Timing pa je bil organizacija, ki je je bila organizacijsko dovolj sposobna, da izpelje tak dogodek. Prevzeli so organizacijo in jo začeli uspešno voditi.

Gre torej za idejo tekaških zanesenjakov in realizacijo s strani Timinga. Atletska stroka neposredno ni bila pobudnik. Dogodek pa je vrhunski, odlično organiziran in je prejel več mednarodnih nagrad, med drugim tudi zlato značko, za katero je treba izpolniti kar zahtevne pogoje.

Maraton ima v atletiki vse pomembnejše mesto, maratonci pa postajajo vse večji, tudi dobro plačani zvezdniki. Zakaj? Morda tudi zaradi tega, ker se rekreativci najlažje poistovetijo z njimi in se zavedajo tega, za kako dobre športnike gre?
Verjetno bo tudi to držalo, pomemben dejavnik pa je tudi medijska zanimivost. Dogodek se da dokaj privlačno izpeljati in povezati s televizijskim prenosom, na katerega se navežejo sponzorska sredstva, reklame in oglaševanje.

Iz tega nastane konglomerat, ki prispeva k priljubljenosti dogodka in sorazmerno tudi k višini nagradnih skladov. Te so za atletske razmere visoke, a v primerjavi z nekaterimi najbolje plačanimi športi so praktično drobiž.

Če dobiš za zmago na Newyorškem maratonu 100 tisoč dolarjev ali nek temu podoben znesek je to po eni strani velik denar – še posebej, če prihajaš iz Afrike – po drugi strani pa je to v primerjavi z vrhunskimi zaslužki v nekaterih drugih športih drobiž. Fenomen maratona je tudi v tem, da lahko na najvišji ravni odtečeš največ dva maratona na leto.

V maratonu prevladujejo tekači iz zahodne in severne Afrike, o katerih ste v svojih potopisnih knjigah in člankih večkrat pisali. Kakšni so spomini na pohajkovanja po tistih krajih?
Odlični. Popotovanje po Keniji, ki sem ga opravil že dolgo nazaj – mislim, da leta 1997, 1998 – je eno tistih, ki se mi je najbolj vtisnilo v spomin. S prijateljem Miho Poharjem, nekoč odličnim tekačem, sva potovala in obiskala kenijski pripravljalni tabor ter njihovo državno prvenstvo v krosu.

Najbolj nepozaben je spomin na prisrčen dogodek, ki se nama je tam zgodil. Iz Nairobija sva se odpravila proti hribovju Ngong, v pripravljalno bazo kenijskih tekačev. Do določene točke sva se lahko pripeljala z avtobusom, do kampa pa sva morala peš.

Med potjo sva zaslišala avtomobil, ki je prihajal za nama, in ga poskusila ustaviti. Ustavil se je povsem nov Mercedes. Med pogovorom z voznikom sva ugotovila, da je to Paul Tergat, večkratni olimpijski in svetovni podprvak v teku na 10.000 metrov, petkratni svetovni prvak v krosu in kasneje maratonski svetovni rekorder.

Spomnim se ga kot izjemno uglajenega in prijaznega možakarja. Kasneje sva se z njim ponovno srečala na svetovnem prvenstvu v krosu v Maroku. Takrat sem s še dvema prijateljema združil popotovanje s kolesom, potepanje po hribih in ogled prvenstva v Marakešu.

S prvenstva sem pripravil reportažo za Radio Slovenija, imel pa sem priložnost napraviti tudi intervju s Hichamom El Guerroujem, ki je nekaj mesecev kasneje postavil svetovni rekord v teku na 1500 metrov – po več kot 25 letih je še nepresežen.

Kako pa ste doživeli kenijski pripravljalni tabor?
Vse skupaj je bilo fascinantno, saj je delovalo zelo osnovno, preprosto. Tako je v bistvu tudi danes, ko je tehnologija močno napredovala. To niso vrhunski športni objekti, v katerih bi potekale podrobne fiziološke meritve in analize z najsodobnejšimi napravami. Treningi potekajo zelo naravno. To niso nikakršni “vesoljski laboratorijski” pogoji, v katerih bi nastajali zmagovalci. Seveda imajo tisti res najboljši na voljo tudi to, vsi ostali, ki bi bili po evropskih merilih zvezdniki, pa niti ne.

Res pa je, da ti ljudje živijo asketsko – trenirajo, spijo, jedo –, temu je podrejeno vse. To je verjetno eden glavnih razlogov, zakaj so tako dobri. Če je pri nas tek in tekmovalno ukvarjanje pogosto način samouresničitve, je pri njih primarni cilj eksistenca. Iz Kenije že od šestdesetih let prihajajo vrhunski tekači. Imajo torej zgled, da je mogoče uspeti – iz generacije v generacijo obstajajo vzorniki, ki dokazujejo, da se da biti dober, uspeti in preživeti sebe ter družino. Primarni cilj je preživetje, v tem pogledu so na nek način v prednosti.

Razkorak med afriškimi tekači in tekači z drugih delov sveta je, z redkimi izjemami, že desetletja velik. Bo tako ostalo za vedno?
Težko je z gotovostjo reči, a zelo pomemben je tudi tekmovalni sistem, ki to omogoča. Od sredine osemdesetih let, ko je v Maroku postal fenomen Said Aouita z vsemi naslovi in rekordi, pa do leta 2005 oziroma 2007, ko je končal kariero Hicham El Guerrouj, je trajalo zlato obdobje maroškega teka.

Danes je drugače, pa čeprav je v Maroku še vedno dovolj mladih talentov za vrhunske rezultate, a jih ne dosegajo, ker se je sistem porušil. Če bi se kaj podobnega zgodilo v Etiopiji, Keniji in podobnih državah, bi se razkorak zmanjšal.

Zadnja leta so z izjemnimi dosežki v tekih od 800 do 5000 metrov izstopali tudi neafriški tekači – videli smo olimpijsko zmago Američana Colea Hockerja v Parizu, svetovne rekorde Jakoba Ingebrigtsena. To pomeni, da tudi v zahodnem okolju, ki je na nek način bolj razvajeno, še vedno obstaja motivacija za vrhunske rezultate. Ni recepta, da bo določen del sveta za vedno dominiral.

Pridejo obdobja, ko neka država ali okolje uspeva, nato pa pride do zatona. Angleški tek je bil v osemdesetih izjemen, potem dolgo le soliden, zadnjih pet, šest let pa je spet zelo dober. Pojavljajo se obdobja, ko posamezna okolja prosperirajo, nato pa nazadujejo. Nič ni večno.

Zaključiva z vašim življenjem in delom. Večji del življenja niste redno zaposleni, ste svobodnjak. Se je na tak način težko preživeti?
Ni bilo vedno čisto tako, saj sem bil dolgo časa zaposlen v turistični agenciji za mlade Erazem, a je bilo to delo v marsičem podobno svobodnjaštvu – ključna je bila samoiniciativnost, notranja motivacija. Sočasno sem pisal različne stvari – časopisne članke, prve knjige, potopise in tako naprej. Ko je Erazem pred približno 15 leti doživel svoj zaton, sem prešel izključno na pisanje in urednikovanje.

Bistvo svobodnjaštva je, da je to zahtevna pot – po mojih izkušnjah lahko preživiš, če si zanesljiv. Ljudje, ki računajo nate, pričakujejo, da bo knjiga, članek ali katerokoli drugo delo, ki ga oddaš, narejeno kvalitetno in takrat, kot je dogovorjeno. Le na tak način ohraniš delo ali pridobiš nove naročnike. Karkoli se zgodi, moraš svoje delo oddati v roku. Če uredniki kaj posebej cenijo, so to natančnost in zanesljivost – to je predpogoj, če želiš delovati kot svobodnjak.

Kakšni so plusi in kakšni minusi takšnega načina dela?
Plusi so, da si delo razporejaš sam. To je najpomembnejše. Drugo pa je, da si moraš delo tudi sam ustvariti in organizirati – pogosto stvari, ki jih opravljaš, nihče drug ne bo pripravil namesto tebe. Sam se veliko ukvarjam z urednikovanjem in pri tem moraš biti nežen priganjač – ne samo samega sebe, ampak tudi drugih.

Pogosto se pogovarjam z ljudmi, ki imajo redne službe, pa rečejo, da tega ne bi zmogli. Če ni “štempljanja” in nujnosti, bi težko ohranili disciplino. Jaz sem v bistvu celo življenje svobodnjak. Moja prisila nista ura in kartica, ampak dejstvo, da vsak mesec pridejo položnice, ki jih moraš plačati. To je dovolj močna spodbuda, da zjutraj vstaneš ali pa zvečer bediš do desetih, enajstih, polnoči ali do petih zjutraj – samo, da je stvar pravočasno dokončana.

Je pa tak način življenja vaša odločitev?
To je bila absolutno moja zavestna odločitev. Nisem eden tistih mladih ljudi, ki so bili v prekarstvo prisiljeni. Odločil sem se sam – v dobrem in slabem. Zadnje čase imam celo preveč dela, zato kakšno stvar tudi zavrnem. Včasih se zgodi, da se utapljaš v delu, drugič pa gledaš in si rečeš: “Računi bodo prišli, pa nimam kaj za delati.” To je bridka plat svobodnjaštva.

Smo pa ljudje taki, da radi jamramo. Ko mi gre slabše, gledam na redno zaposlene ljudi, ki ne glede na vse dobijo isto plačo, oni pa verjetno gledajo name, kako se včasih ob sedmih zjutraj peljem s kolesom, medtem ko so oni v službi. Ampak popoldne ob treh moram jaz sesti in delati do polnoči. Imam pa ta privilegij, da si sam razporejam čas.

Do kdaj nameravate pisati?
Upam, da do zadnjega (nasmešek). Moje primarno delo je sicer urednikovanje – urejam revijo Svet in ljudje, knjige in različne publikacije za Kemijski inštitut, Nacionalni inštitut za biologijo, Center Janeza Levca Ljubljana … Avtorsko novinarsko delo opravljam le še za reviji National Geographic in Svet in ljudje.. Sicer pa trenutno pripravljam en turistični vodnik.

“Če je res tako, potem naj se velika večina s športom ne ukvarja”

“Če je res tako, potem naj se velika večina s športom ne ukvarja”

Kakšno je tvoje mnenje o tem?